Veleposlaništvo RS Zagreb /Novice /
23.02.2017  

Hrvaška v primeru prenesenih deviznih vlog LB vztraja pri nespoštovanju mednarodnopravnih zavez

Ljubljana, 23. februar 2017 - Na sodišču v Zagrebu je danes potekala obravnava v enem od sporov, ki ga Privredna banka Zagreb (PBZ) vodi proti Ljubljanski banki (LB) in Novi Ljubljanski banki (NLB). Slovenija ob tem vnovičnem primeru nespoštovanja mednarodnopravnih zavez s strani Hrvaške opozarja, da nadaljevanje sodnih postopkov o t.i. prenesenih deviznih vlogah predstavlja kršitev Memoranduma o soglasju, ki sta ga državi podpisali marca 2013 v Mokricah.

Memorandum namreč zahteva ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami začeli Zagrebačka banka in Privredna banka Zagreb. Slovenska stran je prepričana, da se morajo hrvaška sodišča opredeliti do vprašanja pravne nadrejenosti Memoranduma o soglasju in ugotoviti pravo voljo obeh držav ob sklepanju tega Memoranduma. Zato sta toženi stranki (LB in NLB) v postopke vložili nova dokaza. Gre za pravni mnenji nemškega in hrvaške strokovnjakinje za mednarodno pravo, ki potrjujeta, da je Memorandum potrebno obravnavati kot veljavno dvostransko mednarodno pogodbo, kar sicer slovenska stran trdi že vrsto let. Določbe Memoranduma zavezujejo obe državi skladno z mednarodnim pravom. Slednje ne velja le za zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, temveč tudi za sodišča v obeh državah. Ob upoštevanju nadrejenosti mokriškega memoranduma bi morala hrvaška sodišča neposredno upoštevati dogovor o prekinitvi sodnih postopkov o prenesenih deviznih vlogah.

Mednarodna pravnika v izčrpni analizi med drugim zavračata hrvaški argument, da Memoranduma ni ratificiral parlament in da ni bil objavljen v uradnem listu. Ugotavljata, da lahko po hrvaški ustavi določene mednarodne pogodbe ratificira predsednik republike ali vlada. Medtem ko hrvaška ustava za zakonodajne akte zahteva "objavo v Narodnih novinah", za mednarodne pogodbe zadostuje "objava". Memorandum iz Mokric je bil objavljen na spletni strani hrvaške vlade.

Ob upoštevanju ugotovitev in dejstev zaključujeta, da sta imeli Slovenija in Hrvaška ob sklenitvi Memoranduma jasen namen, to je sklenitev pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma, ki pomeni mednarodno pogodbo po 2. členu Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Ravnanje Hrvaške nakazuje na kršitev načela "pacta sunt servanda" oz. dogovore je potrebno spoštovati, kot to določa 26. člen Dunajske konvencije (pogodba zavezuje stranke, ki jo morajo izvrševati v dobri veri). Če pogodbenica določb pogodbe ne spoštuje, gre za kršitev njenih mednarodnopravnih obveznosti.

PBZ in ZABA sta med leti 1994 in 1996 proti LB in NLB sprožili 27 postopkov na hrvaških sodiščih. Zaradi združitve posameznih postopkov jih trenutno poteka 15. Nahajajo se v različnih fazah, o njih pa se odloča na različnih ravneh, vključno s hrvaškim ustavnim sodiščem.

Postopki na hrvaških sodiščih so dolgotrajni, zadeve so bile v pritožbenih postopkih večkrat vrnjene v ponovno odločanje, nekaj postopkov se je zaključilo s pravnomočnimi sodbami. Ob tem pa Slovenija opozarja predvsem na ravnanje Hrvaške, ko ta ne spoštuje svojih zavez iz veljavnega sporazuma med državama (pacta sunt servanda). 

Memorandum o soglasju, ki sta ga 11. marca 2013 v Mokricah podpisali Hrvaška in Slovenija, določa, da se rešitev za prenesene devizne vloge najde na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Priloga C). Hrvaška vlada se je z Memorandumom zavezala, da bo do končne rešitve tega vprašanja zagotovila ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih začeli PBZ in ZABA v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami ter da se z namenom reševanja navedenega vprašanja ne bodo začeli novi sodni ali drugi postopki v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami. 

Slovenska vlada se je z Memorandumom zavezala, da bo po njegovem podpisu pričela s postopkom ratifikacije Pogodbe o pristopu Hrvaške k EU v državnem zboru. Slovenija je svoj del obveznosti izpolnila, Hrvaška ne. Hrvaška želi izigrati zgoraj omenjena dokumenta (Memorandum o soglasju in Sporazum o vprašanjih nasledstva), s katerima sta državi regulirali reševanje problematike prenesenega starega deviznega varčevanja. Memorandumu ne priznava statusa mednarodne pogodbe, in sicer zato, da ne omogoči prekinitve (stay) sodnih postopkov za nedoločen čas, kar je vsekakor v nasprotju z dogovori med državama.

Termin "stay" Hrvaška razlaga kot "mirovanje", ki v skladu s hrvaškim zakonom o pravdnem postopku traja leto dni, lahko pa se podaljša še za eno leto. Razlaga je očitno v nasprotju z dogovorom v Mokricah, kjer so se pooblaščeni predstavniki obeh držav dogovorili o prekinitvi do dokončne rešitve vprašanja v okviru nasledstva po nekdanji SFRJ.

Ob navedenem je nerazumljivo tudi hrvaško razumevanje in ravnanje glede statusa glavne podružnice LB v Zagrebu. Ko podružnica LB v Zagrebu v sodnih postopkih zahteva vračilo posojil hrvaškim podjetjem, ji sodišča ne priznavajo aktivne legitimacije - torej sposobnosti biti tožeča stranka (tožnica). Ko gre na drugi strani za tožbe hrvaških varčevalcev v zvezi s starimi deviznimi vlogami, pa ni ovir za pasivno legitimacijo podružnice LB v Zagrebu – torej sposobnost biti tožena stranka (toženka). V obeh primerih Hrvaška različno tolmači določbe slovenskega ustavnega zakona iz leta 1994.

Da se Slovenija z opisanim pristopom ne more strinjati, je samoumevno. Zato v zvezi s tem vprašanjem poudarjamo, da hrvaški razlagi nasprotujejo tudi tuja sodišča. Nemško višje sodišče v Münchnu npr. ugotavlja, da je za presojo morebitnega pravnega nasledstva med NLB in LB potrebno uporabiti slovensko pravo in da v skladu s slovenskim ustavnim zakonom takega nasledstva ni glede vlog starega deviznega varčevanja. Tudi v drugih sodnih sporih v Nemčiji je bilo vedno odločeno, da NLB ni odgovorna za staro devizno varčevanje.